Nihče od nas ni imun proti zdravstvenim težavam in težavam z vidom se niso izognili niti veliki umetniki. Leonardo Da Vinci je imel intermitentno eksotropijo, težave z vidom pa so sicer prizadele tudi druge mojstre, kot sta Monet in Rembrandt. Lahko glede na njihov trenutni status v svetu umetnosti sploh trdimo, da so imeli težave?
Strabizem Leonarda Da Vincija
Na podlagi nedavnih raziskav so težave z vidom, ki jih je imel Leonardo Da Vinci,samo spodbudile njegovo genialnost. Po analizi slik, skic in skulptur renesančnega slikarja so strokovnjaki sklenili, da je imel Da Vinci strabizem oziroma je, laično povedano, škilil.
Domnevno je imel začasno eksotropijo, stanje, ki povzroča beg oči proti zunanjim kotičkom. Za eksotropijo zboli približno 1 od 200 oseb.
Strokovnjaki menijo, da mu je motnja pomagala pri slikanju, saj se je z njeno pomočjo naučil preklapljati na monokularen vid – vsako oko je uporabljal ločeno, s čimer se je lahko bolje osredotočil na ravne površine.
‘Težko je oceniti, na katerem očesu je imel strabizem, vendar mu je ta prav gotovo pomagal pri geometrijski natančnosti’, trdi profesor Christopher Tyler. Profesor Tyler prav tako meni, da se je Da Vinci znebil te motnje, ko se je intenzivno koncentriral na določen predmet. Med slikanjem je svojo pomanjkljivost dejansko uporabljal kot prednost.
Degasova izguba vida
Težave z vidom je imel tudi Edgar Degas. Vid je začel počasi izgubljati leta 1860,neprestano pa se mu je slabšal vse do njegove smrti leta 1917. Z izgubo vida se je spreminjal tudi njegov slog slikanja.
Dr. Marmor je leta 2006 ugotovil, da je Degasev centralni vid, ki je sicer najbolj oster, najbolj oslabel. Njegova dela so postajala vse bolj motna in so izgubljala elegantnost, ki je bila vedno prisotna na njegovih starejših slikah.
Rembrandtove težave s stereo vidom
Znanstvenika Margaret S. Livingstone in Bevil R. Conway sta že kot študenta na Harvardu opazila, da so Rembrandtove oči na avtoportretih vedno neravne – eno oko gleda naravnost, drugo pa gleda v stran.
Na podlagi slik sta ta dva znanstvenika ugotovila, da je imel Rembrandt slab stereo vid, kar mu je oteževalo gledanje v globino oz. tridimenzionalen vid.
Monetovo spreminjanje barv
Claude Monet je leta 1914 pisal o svojem slabšem vidu in o tem, da barve niso več enako intenzivne. ‘Rdeča postaja vse bolj motna, moje slike so vedno temnejše’, je zapisal.
Po operaciji sive mrene leta 1923 se je Monet vrnil k svojemu izvirnemu slogu slikanja in je celo zavrgel večino slik iz obdobja, ko je slikal s sivo mreno.
Degeneracija rumene pege Georgie O’Keeff
Slavna umetnica 20. stoletja je bila najbolj znana po slikah rož, živalskih lobanj in pejsažev jugovzhodne Amerike.
Zadnjo samostojno sliko je naslikala leta 1972, preden je zaradi degeneracije rumene pege oslepela – a ji to ni preprečilo ukvarjanja s tistim, kar je imela rada. V obdobju, ko je bila skoraj slepa, je z nekaj asistenti slikala svoje najljubše motive samo po spominu in z domišljijo.
Pri 90. letih je rekla: »Vidim, kaj želim slikati. Občutek, da želim ustvarjati, je še naprej prisoten.«
Astenopija – hitra utrudljivost oči – simptomi in zdravljenje
