V prejšnjem stoletju je zaradi izjemnega porasta kratkovidnost dosegla (miopije) razsežnost epidemije. V jugovzhodni Aziji postane skoraj 90 % otrok do zaključka šolanja kratkovidnih. Na Zahodu številke niso tako dramatične, se pa vsekakor povečujejo. Skoraj polovica mlajših Evropejcev, starih od 25 do 29 let, je kratkovidna, številka pa se je 1960. v primerjavi z letom 1920 podvojila.
Kaj torej povzroča kratkovidnost? Zakaj se je tako povečalo število kratkovidnih ljudi? Kaj lahko naredimo, da bi preprečili in zmanjšali število kratkovidnih oseb?
Kratkovidnost se običajno razvije v otroštvu in se pojavi, ker je zrklo predolgo. To povzroči zamegljen vid na daleč, ki zahteva korekcijo z očali, kontaktnimi lečami ali lasersko operacijo. Miopija prav tako poveča tveganje za bolezni, povezane z vidom, kot so ločitev očesne mrežnice in miopijska makularna degeneracija. Povečanje primerov kratkovidnosti bo v prihodnosti privedlo do več primerov slepote.
Nekaj predpostavk
Čeprav so geni pomembni za predvidevanje razvoja kratkovidnosti, sami po sebi ne morejo pojasniti te epidemije. Dejavniki tveganja so daljše šolanje, dolgi delovni dnevi, življenje v mestu in premalo časa, preživetega na prostem.
Delo od blizu z več branja ali bližjim fokusom je veljalo za glavnega krivca. A nedavne raziskave so pokazale, da branje ni neposredno povezano z napredovanjem miopije. Veliko pomembnejši dejavnik se zdi čas, preživet na prostem, vendar tudi to, zakaj prav to omogoča zaščito, še ni v celoti pojasnjeno.
Je lahko povezano z belo svetlobo, oddaljenim fokusom ali nastankom vitamina D v koži? Kot zelo pomemben dejavnik se je pokazal čas, ki ga porabimo za izobraževanje – tveganje za kratkovidnost je pri osebah z univerzitetno izobrazbo dvakrat večje kot pri tistih, ki so šolanje zaključili pri približno 16. letu.
Lahko našteti morebitni vzroki pojasnijo, zakaj je kratkovidnost danes tako pogost pojav? To epidemijo je moralo povzročiti nekaj, kar je del našega življenjskega sloga. Ljudje so med evolucijo doživljali številne prilagoditve, da bi bili pripravljeni na naš način življenja. Se tako tudi naše oči, morda tudi naši možgani, razvijajo, da bi se prilagodili urbanizaciji in novemu načinu življenja, ki vključuje dolgotrajno delo za računalnikom in izobraževanje ter manj časa, preživetega na prostem? (Vsekakor nam ni treba več opazovati obzorja, da bi vedeli, kdaj je čas za večerjo.) Odgovor je – ja, zagotovo je prav to razlog. Evolucijske prilagoditve se dogajajo skozi veliko daljše časovno obdobje, lahko pa se vprašamo, kakšen učinek ima sodobno življenje na naše oči.
Tehnologija, npr. računalniki, tablice in mobilni telefoni, niso možni krivec.
Ta trend se je začel v 20. stoletju, epidemija v Aziji pa je postala izrazita v 1980. Trajanje izobraževanja se je podaljšalo v prejšnjem stoletju, vendar sama stopnja izobraževanja ne pojasni tega trenda. Možno je, da tveganje povzroči več gledanja na blizu kot na daleč, več časa, preživetega v zaprtem prostoru kot pa na prostem.
Še vedno v iskanju odgovora
Čeprav ne predlagamo manj izobraževanja ali prenehanja dela na blizu, bi bilo mogoče izvesti spremembe v izobraževanju. Nekatere raziskave kažejo, da je pri otrocih v šolah, kjer imajo daljši odmor na prostem, odkritih manj primerov kratkovidnosti. Nedvomno menimo, da so spremembe v anatomiji očesa neposreden rezultat sodobnega življenja. Obstaja potreba po razumevanju, kako naše okolje, morda v kombinaciji z geni, povečuje tveganje za razvoj miopije.
Preberite naslednje:
