Navkljub priljubljeni zmoti ljudje ne vidimo neposredne podobe zunanje resničnosti, temveč prevod, ki ga ustvarijo oči in možgani. Ne gre za nek filozofski argument, temveč za psihološko dejstvo. Človeške oči svojo nalogo opravljajo solidno, vendar je rezultat daleč od popolnega, vsaj kar zadeva zaznavanje in obdelavo svetlobe.
Kratek pregled psihologije vida
Ko oseba gleda v predmet, svetloba, ki potuje od njega, pripotuje do oči. Najprej potuje skozi roženico in nato skozi zenico. Zenica postane večja pri slabši osvetlitvi in manjša pri močnejši. Leča nato fokusira svetlobne žarke na mrežnico. Mrežnica v ozadju očesa vsebuje na milijone drobcenih fotocelic, ki zaznajo svetlobo.
Obstajata dve vrsti celic fotosenzorjev: paličice in čepki. Celice, oblikovane kot paličice, zaznajo senčenje in oblike, potrebujemo pa jih za periferni in nočni vid. Čepki so pomembni za zaznavanje podrobnosti pri dobri svetlobi in zaznavanje barv predmetov, svojo nalogo pa opravljajo slabše pri šibkejši osvetlitvi in v mraku. Paličice in čepki so razporejeni po celotnem območju mrežnice razen na točki, kjer je optični živec povezan z možgani. Optični živec prenaša informacije, dobljene iz mrežnice, možganom, kjer jih ti spremenijo v sliko, ki jo vidimo.
Slepe pege
Vsi ljudje imamo slepe pege ali prostor, kjer oko ne more videti. Slepa točka v očesu ustreza točki na mrežnici, kjer optični živec povezuje mrežnico z možgani. Na tej točki ni svetlobnih celic, zato svetlobe tam ni mogoče zaznati. Na mestu te točke lahko majhen predmet izgine iz našega vidnega polja.
V vsakodnevnem življenju območja slepe točke niti ne zaznamo. To se zgodi delno zato, ker oči nenehno gledajo v različne smeri, s čimer dobimo večjo širino in večji razpon slike. Za ustvarjanje posamezne mentalne slike možgani uporabljajo informacije iz obeh očes. Kar zamudi eno oko, ujame drugo. Nasprotno pa se denimo pri hobotnicah optični živec povezuje drugače, zato te živali nimajo slepe pege.
Zaznavanje slepe pege
Da bi zaznali slepo pego, si pomagajte s podobama rdeče in zelene pike na spodnji sliki. Zaprite desno oko in glejte v zeleno piko. Glavo počasi premaknite proti sliki. V nekem trenutku bo rdeča pika izginila. Pozorni bodite na to, kako je pika, zapolnjena z belino, izginila v vašem umu, zaradi česar se vam zdi, da na sliki nič ne manjka. To lepo pokaže, zakaj slepe pege v vsakodnevnem življenju sploh ne opazite. Številni tega, da imajo slepo pego, ne vedo celo življenje.
Ljudje imamo več slepih točk. Zaradi položaja oči ne moremo videti za sabo, pod stopali, nad glavo, za koleni … Ko nečesa ne vidimo, običajno rečemo, da nimamo »oči na hrbtu«. Te točke kompenziramo tako, da se obrnemo nazaj, premaknemo glavo ali uporabimo ogledalo, da bi videli odsevano podobo.
Živali imajo drugačen položaj oči in vidno polje. Taščica ima oči ob strani glave, zato ima boljši periferni vid in slabši neposredni pogled naravnost. Ko lovi črve, obrača glavo, da bi bolje videla. Oči volka, ki je plenilec, so v takšnem položaju, da popolno vidi naprej, vendar je zato njegov periferni vid slabši. Krokodil ima oči, ki se dvigajo nad preostankom glave. Tako ima tudi on drugačno vidno polje, ki mu omogoča, da vidi nad vodo, medtem ko je večji del njegove glave skrit podnjo.
Naknadne slike: videti nekaj, česar ni
Naknadne slike se pojavijo, ko dlje časa gledate v nek predmet, nato pa pogled umaknete, vendar sliko predmeta še vedno vidite. Primer za to je, ko še vedno vidite avtomobilske luči, čeprav ste oči zaprli in se je avtomobil odpeljal mimo. Še eden od primerov je, ko gledate v žarnico ali svečo v mraku in nato pogled umaknete, še vedno pa vidite svetlobo v obliki žarnice ali sveče.
Naknadne slike nastanejo, ko fotosenzorji mrežnice zaradi gledanja v isto barvo postanejo prenasičeni. Po izpostavljenosti velikemu prostoru ene barve očesni fotosenzorji izgubijo moč za to barvo. Takšen »napor« lahko primerjate z dviganjem uteži.
Če nato pogledate v prazen prostor ali papir, bodo fotosenzorji šibki, kar zadeva barve, ki ste jih prej dlje časa gledali, vendar sveži in močnejši za zaznavanje ostalih barv. To ravnotežje povzroči, da um dojame (naknadno) sliko, vendar v barvi z druge strani spektra od prvotne. Če dlje časa gledate v zelen predmet, bi naknadna slika morala biti rdeča. Če gledate rumenega, bi slika morala biti modra.
Čeprav se naknadne slike pojavljajo skoraj ves čas, jih običajno ne opazimo. Najbolje jih opazite, ko se osredotočate na eno barvo ali predmet dlje časa. Pri normalnem gledanju gledamo širok razpon predmetov in barv hkrati, naše oči so v stalnem gibanju in vid se stalno premika. V takšnih okoliščinah se naknadne slike enostavno izgubijo.
Naravna zakasnitev pri obdelavi svetlobe
Če greste v mraku s prižgano vžigalico mimo obraza, boste videli sled svetlobe, ki spremlja vžigalico. Če greste čez dan z roko hitro pred očmi, bo roka zamegljena. Do tega pojava v povezavi z zapoznelimi slikami pride, ker naše oči in možgani svetlobe ne obdelajo takoj. Da bi oči in možgani prevedli svetlobo, ki vstopa v oko, v mentalno sliko, ki jo vidimo z možgani, je potreben delček sekunde. Naslednja slika predstavlja primer naknadnih slik, nekatere od njih pa tudi zapoznelo sliko.
Če kakšno minuto gledate od blizu pobarvane kvadrate in nato pogledate v prazen zid ali papir, boste videli obratne barve.
Če gledate okroglo obliko spodaj, bi morali videti gibe, kot so utripanje, obračanje ali menjava smeri. To je posledica načina, kako oči in um zaznavajo ter si razlagajo informacije. Zaradi naravnega premikanja vaših oči, tudi če se premikajo zelo malo, nastane naknadna slika, ki povzroči premikanje tam, kjer ga ni. Če se bo za človeške možgane katera koli natisnjena slika na strani premikala, bo to slika takšne krožne, vrtljive oblike.
Spodaj je še ena oblika, ki ob gledanju običajno povzroči iluzijo gibanja v obliki vrtenja, utripanja ali spreminjanja smeri. Čeprav je slika statična, jo je težko dojeti kot takšno.
Binokularni vid
Ljudje imamo binokularni vid, kar pomeni, da je ena slika, ki jo vidimo, nastala iz dveh različnih – od vsakega posameznega očesa.
Naš binokularni vid omogoča dve prednosti. Prva je, da imamo širše vidno polje, kot bi ga imeli z enim očesom. Druga pa je ta, da nam binokularni vid omogoča zaznavanje globine. Ljudje, ki so slepi na eno oko, tako kot živali z enim očesom slabše zaznavajo globino.
Ostali čuti
Na naše vizualno zaznavanje vplivajo tudi vonj, okus, sluh in dotik. Vaše vizualno zaznavanje predmeta v obliki pite je na primer lahko potrjeno ali popravljeno ali pa zaradi vonja povzroči zmeden občutek. V mraku se ljudje običajno dotikajo sten, vrat in miz. Odmev vas lahko prevara, ko gre za lokacijo. Medtem ko se ljudje večinoma zanašamo na vid, se živali bolj zanašajo na druge čute.
